A Letter from Ljubljana
by Manca Renko
The Letters Page, Vol. 5 comes to you as a collection of translated letters written by authors based in UNESCO Cities of Literature who are, like Nottingham, celebrating ten years of their City of Literature status. We have contributions from Barcelona and Baghdad, from Lviv and Ljubljana, and from many other locations across the globe. Space constraints prevented us from publishing the original, untranslated letters as part of our craft-bound book, so instead we present them here in digital form for your perusal.
Written by Manca G. Renko, a Slovenian historian, editor and essayist, based in Ljubljana. Her work focuses on women intellectuals, cultural memory and the ethics of intellectual labour, and the following letter reflects Renko’s thoughts regarding the fragility of handwritten language, translating politics and the difficulty of writing whilst bearing witness to the worldwide epidemic of violence. Renko begins with a lighthearted meditation on paper, punctuation and the worry associated with ‘writing without lines’, but then gradually shifts into a confrontation with the ethics of creating art in a time of genocide. This is the letter in its original Slovenian. – Soha Kassab
Draga Olivia,
Drage bralke in dragi bralci, ki boste to pismo lahko prebrali_e zaradi Olivinega prevoda!
Draga Olivia, ali v angliščini obstaja beseda za »črtalnik«? Te besede že vsaj trideset let nisem uporabila v nobenem jeziku, pa vendar sem ob prvi povedi tega pisma pomislila: »Moj bog, če bi vsaj imela črtalnik!«
Kot otrok sem le s težavo pisala naravnost, kaj šele lepo, in ko sem se lotila pisanja na belem papirju, me je postalo sram. Vse boste videli, da ne znam pisat kot odrasla oseba, da sem, čeprav sem vedno sovražila biti otrok, to ostala v trenutku, ko se pred mano znajde papir brez črt. (Če bi pisala na računalnik, bi »papir brez črt« izbrisala ter napisala »brezčrtni papir«.) Kako se reče brezčrtni papir po angleško?
Ko sem razmišljala o pisanju tega pisma, sem ga v glavi sestavljala v angleščini. Mimogrede, mislim, da na roke ne znam napisati niti enega stavka v angleščini – in če bi se to spravila početi, bi se spet počutila, kakor da pišem esej na maturi, takrat sem namreč zadnjič na roke napisala angleško. Ali sploh še znam eno samo angleško besedo črkovati brez spelling-checka (črkovalnika, he, he)?
Kar hočem reči, je, da me je pisanje pisma za javnost razgalilo na načine, ki jih nisem pričakovala. Presenečena sem predvsem zato, ker veliko pišem na roko: pišem dnevnik, izpisujem citate iz knjig, pripravljam osnutke za eseje ali referati. Kar naprej pišem – ampak samo zase. Kot zgodovinarka vedno zagovarjam, da je vsako odposlano, prejeto in ohranjeno pismo stvar javnosti. Zato moramo korespondenco, kakor tudi vse druge ego-dokumente, razumeti tudi kot performativne ostanke preteklosti. V pisanju drugih tako radi vidimo spontanost, medtem ko se ob lastnem pisanje zelo dobro zavedemo, kako nadzorovano in odmerjeno je. (Ker sem že skoraj na koncu strani, na tem mestu ne smem razvijati misli, ampak lahko prostor le zapolnim s poudarkom!)
Ob pisanju tega pisma, se ne morem znebiti občutka, da delam domačo nalogo. Mimogrede, ravno včeraj sem v prevajalski opombi, ki jo je k angleškemu prevodu romana Les inseperables (The Inseperables) Simone de Beauvoir napisala prevajalka Lauren Elkin prebrala, kako žal ji je, da za prevod besede »devoir« ostajata dve možnosti, »homework« in »obligation«, beseda se v tekstu o odraščajočih dekletih pojavi večkrat in po prevajalkinem mnenju kaže na obveznosti, ki jih imajo dekleta v različnih starostih. Ok, to je zelo dolga poved, če bi pisala na računalnik, bi jo razbila vsaj na dve ločeni povedi. Bi ti to naredila zame in za bralke in bralci iz Nottinghama? Kot prevajalka si prva in ključna urednica. Prosim, izbriši vse, kar se ti zdi neumno ali še huje, dolgočasno! In nič ni bolj dolgočasno od domače naloge.
V The Inseperables Sylvie pošlje zelo dolgo in lepo pismo prijateljici Andrée [Tu sem zdaj skrajšala poved, ker vem, da me bo zaneslo.] Pismo je polno opisov narave, pomlad je in Sylvie je pod vtisom velike lepote. Odrašča; in ko odraščamo, se vsaka pomlad zdi veličastnejša. Ponosna je na svoje pismo. A Andrée ji nikoli ni odgovorila. Ko jo je v šoli vprašala, zakaj, ji je Andrée rekla, da je mislila, da ji je tisto dolgo, pravilno in lepo pismo, poslala po pomoti. Tisto ni bilo pismo, ji je pojasnila, ampak – domača naloga. Je lahko kaj bolj ponižujočega za mladi pisateljski ego kot to, da naše poskuse pisanja nekdo zameša z domačo nalogo? Da je tisto, kar pišemo kot umetnost, razumljeno kot naloga?
No vidiš, draga Olivia, tega me je strah, da boš prebrala to pismo – in za tabo še bralke in bralci Nottinghama – ter si boste vsi skupaj rekli – to pismo je kot domača naloga.
Je pa dobro, da to pismo pišem v času, ko me literatura in življenje tudi povezujeta z Nottinghamom. Nedavno sem namreč gledala BBC serijo, posneto po knjigi Paris Lees »What it Feels Like for a Girl.« Po tem sem po vseh kul knjigarnah v Londonu iskala knjigo, a je nikjer nisem dobila in mi jo je na morje prinesel prijatelj iz Cambridge. No, če sem čisto iskrena, je knjigo želel prebrati predvsem moj fant, ki jo je končal včeraj, takrat kot jaz The Inseperables. Koliko zgodb o tem, kako je biti dekle in ženska lahko sploh preberem? Nikoli dovolj.
A da se vrnem k Nottinghamu. Serijo »What it Feels Like for a Girl« sem gledala s podnapisi, kot vse. Ko sem prebrala prvih nekaj strani knjige, sem pomislila: v katerem dialektu oz. v kakšnem slengu lahko to besedilo sploh prenesemo v slovenščino? Kaj bi predlagala? Še dobro, da sem ustanovila založbo in bo ta tekst morda kdaj res mogoče brati v slovenščini, živi slovenščini, v jeziku, ki obstaja – kakor obstajajo tudi ljudi, ki ga govorijo. In ker obstajate prevajalke, ki lovite tisto, kar je v jeziku najbolj neizrekljivo in zato resnično. Zaradi Paris Lees je Nottingham zame nedavno postal resnično mesto. Obstaja v mojem notranjem svetu, ko pomislim na Nottingham se po zaslugi umetnosti nečesa lahko oprimem.
Ampak, draga Olivia, drage bralke in bralci iz Nottinghama, s katerimi Olivia govori namesto mene: saj vendar vemo, da ne Ljubljana in ne Nottingham v tem hipu nista pomembna. Saj vemo, da se, ko se mi oprijemamo metafor, drugi borijo za življenje. [Lahko bi napisala oprijemajo življenja, a metafore v času genocida so babarske.]
Vsak dan razmišljam o Gazi. Medtem ko Palestinke in Palestinci umirajo, mi pišemo pisma, beremo knjige, hodimo na počitnice. Medtem ko na svojem telefonu gledam etnično čiščenje in krvave ekonomske transakcij, ki poganjajo genocid, pišem, mislim, delam in se celo zabavam.
Draga Olivia, prosim povej bralkam in bralcem, da to pismo nima zaključka, da za konec nisem zmogla ničesar artikulirati. Poantirani zaključki bralke in bralce pomirijo in poskrbijo za to, da se počutijo, da so se do nečesar prebili. Avtoricam in avtorjem zaključki ponujajo možnost zgostitve, končne manipulacije – sebi v prid.
Z dobrimi zaključki se vsi_e počutimo bolje. Ampak saj nimamo nobenega razloga, da bi se lahko počutili dobro. Sram me je, da je vse, kar v času genocida lahko storim to, da napišem karčevo pismo.
Draga Olivia, oprosti, da jim moraš to povedati namesto mene.
Manca
The Letters Page, Vol. 5, which features the English-language translation of the above letter, alongside eight others and an introduction from Jon McGregor, is now available to purchase here.
Featured image credit: Pexels.com
theletters.page 